Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

V okviru raziskave o možnostih deinstitucionaliacije smo sistematično na vse Domove za starejše občane (DSO) poslali vprašanje »koliko imajo stanovalcev, ki so stari med 18 in 65 let in kakšni so razlogi, da so v domu sploh nastanjeni«. Kot pove že samo ime so DSO namenjeni starejši populaciji in torej že po definiciji ter osnovnemu namenu niso primerni za bivanje oz. nastanitev mlajših ljudi. Še posebno, če na zadevo gledamo z vidika človekovih in državljanskih pravic, enakih možnosti, pravice do dostojnega in enakopravnega življenja v skupnosti, vključenosti v družbo, posameznikove aktivnosti in nenazadnje pravice ter možnosti za neodvisno življenje, je kaj takega milo rečeno nedopustno. Pa vendar se dogaja, je pravzaprav še vedno edina sistemska rešitev za osebe s hendikepom (t.i. invalidi, osebe s težavami v duševnem razvoju in osebe s težavami v duševnem zdravju). Za vse tiste, ki potrebujejo pomoč in podporo, da bi enakopravno živeli v skupnosti. S tem, ko rečemo »sistemska« mislimo na prevladujočo prakso in seveda tudi na celoten sistem financiranja, ki je pravzaprav avtomatičen v kolikor si nastanjen v instituciji. Viri finančnih sredstev so dodatek za zdravstveno nego s strani ZZZS, dodatek za tujo nego in pomoč ali pokojnina, sofinanciranje s strani občine oz. hipoteka nad premoženjem. Odstotek sofinanciranja institucije s strani posameznika se naglo povečuje, cene oskrbnih dni pa rastejo. V kolikor oseba odklanja bivanje v DSO ali drugi instituciji izgubi tudi znaten vir finančnih sredstev s skaterimi bi si lahko v okviru drugih storitev v skupnosti pokil stroške njegovih potreb; npr. do dodatka za zdravstveno nego je posameznik upravičen zgolj v instituciji, čeprav je zopet namen le-te tudi razviden iz samega imena. Če uporabljaš voziček in potrebuješ pomoč pri osnovnih življenskih opravilh, je ta pomoč enaka, ne glede na to kje živiš, v DSO ali doma!?

Bolj ali manj vsi vemo, da je evro politični in strateški projekt, ki z logiko ekonomije nima kaj veliko opraviti. Potrebno je bilo lansirati skupno valuto, da bi ustvarjala vtis povezanosti, pripadnosti in soodvisnosti, skratka občutka identitete Evropejcev.

Čemur smo bili priče prejšnji teden v Bruslju in Grčiji, presega vse scenarije mehiških televizijskih limonad. Dobimo nehote asociacijo na že videne scenarije ekonomsko-političnih izsiljevanj finančnikov na tistem kontinentu.

Totalno razočaranje nad Ciprasom; že prvi dan po zmagi z odločim “OXI” je svojega finančnega ministra Varoufakisa pustil na cedilu, se mu odrekel, ga izdal in odžagal oz. prepustil, da odstopi.

Brez posebnih pojasnil in opravičil, ga je v enem samem dnevu zamenjal z drugim, ki mu je bil slučajno pri roki. Za razliko od Slovenije, kjer se zamenjave ministrov ne zgodijo prej kot v treh tednih, kaj šele, če bi šlo za najpomembnejšega finančnega ministra v državi.

Mreža za deinstitucionalizacijo si je vzela kot delovni okvir usmeritve EU politik glede razvoja storitev v skupnosti kot konkreten premik obstoječe teorije in prakse od institucije k posamezniku. Predvsem je pomemben vidik človekovih pravic in pravica/možnost izbire ter sledljivost finančnih sredstev uporabnika. Le-te morejo zagotavljati storitve skladne njegovim potrebam; da je polnopraven, in vključen v družbo. V mreži smo si za začetek izbrali ožjo skupino kot jo sicer predvideva deinstitucionalizacija; in sicer odrasle med 18-65 letom, ki vključujejo ljudi s fizičnim in senzornim hendikepom, intelektualno ovirane oz. z motnjo v duševnem razvoju in osebe s težavami v duševnem zdravju.

Slovenci smo pregovorno delavni, gostoljubni, prijazni, solidarni in pripravljeni vedno pomagati drugim v stiski. Pa dejansko ta pregovor drži ali smo si ga že tolikokrat ponovili, da vanj preprosto hočemo še nekaj časa verjeti, ker nam ohranja (čeprav fiktivno) nekakšno pozitivno samopodobo? Najraje bi rekla, “ma, fuck off” tem pregovornim lajnam!

Že več let ob spremljanju italijanske TV gledam tragedije prebežnikov, ki želijo v Evropo s sanjami o boljšem življenju ter problematiko sistematičnega trgovanja z ljudmi. Zdi se, da se krutost “tihotapcev” neusmiljeno stopnjuje kar nam daje vedeti, da se biznis, ki stoji za takšnim kriminalnim početjem, samo povečuje. Skoraj na dnevni bazi se poroča tudi o večjem ali manjšem številu smrti le- teh, ki svoja trupla in sanje pustijo na dnu Mediterana. Poroča se o težavah z nameščanjem beguncev, a tudi o solidarnosti tamkajšnjih ljudi, ki priskočijo konkretno na pomoč. Po tolikih tisočih smrtih ignorance politikov EU, da se je nivo gladine povišal, se je Evropa vendarle vsaj v besedah zganila; za konkretna dejanja in učinke pa bo potrebno še (po)čakati.

Nadaljujemo sago o nenamenski uporabi študentskih stanovanj za invalide. Resorno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) je povsem pozabilo na dve stanovanji v Župančičevi jami, ki sta bili namensko kupljeni in opremljeni za potrebe študentov invalidov. Res bizarno, a tudi to se dogaja. Ko sem v obupu iskala možno začasno nastanitev težje fizično hendikepiranih uporabnikov, ki želijo zapustiti bivanje v domu za starejše in se s pomočjo osebne asistence osamosvojiti, sem na ministrstvu predlagala možno rešitev.

Te dni ob številnih praznovanjih 70. letnice zmage nad nacifašizmom, smo dolžni ne le zazreti in spominjati se naše preteklosti, poguma, odločnosti in človeških žrtev, ki so padla, da bi nam izborili svobodo, ampak hkrati s tem moramo nujno v to refleksijo zajeti tudi našo sedanjost ter si nastaviti cilje za prihodnost, ki bodo skladni z duhom tistega upora proti totalitarizmu in zmagi za svobodo.

Kaj nam danes pomeni svoboda?

V Milanu se bo od 1.5 in vse do 31.10. odvijala svetovna razstava Expo 2015, pod sloganom “Nahraniti planet; energija za življenje”. Dogodek, ki se na veliko reklamira in od katerega si italijanska vlada obeta nekakšen gospodarski ter finančni zagon in preporod ugleda. A že v lanskem letu so na dan prihajale številne korupcijske afere povezane z infiltracijo mafijskega denarja v izgradnjo objektov, zato je bilo potrebno ustaviti konje in zastaviti nove javne razpise, kar je zadevo za nekaj časa ustavilo. Sedaj se zelo mudi, tako zelo, da so gradbišča odprta 24 ur na dan in se lovi dan otvoritve. Vse ne bo nared, zato se bo z dodatnim denarjem zamaskiralo vse, kar je nespodobno in neprijetno videti obiskovalcem; postavile se bodo nekakšne Potemkinove kulise. Obstaja pa še odprto veliko vprašanje varnosti dogodka, saj po številnih izrečenih grožnjah Isis (katerih namen je osvojiti Rim), in dodatno še zadnje streljanje posameznika na milanskem sodišču, govori o tem, da bo to za Italijo še velik zalogaj in nenazadnje tudi riziko.

Še ena za v serijo »saj ni res, pa je« se dogaja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Enake možnosti so bile dodane v ime zgolj za boljši vtis, da se poudari »kobajagi« leva politična usmerjenost, niti približno ni bilo s tem mišljeno v teoriji ali še manj v praksi na tem področju kaj resnega spremeniti. To vedo in še bolj občutijo vsi tisti, ki se jim enake možnosti zdijo kot fatamorgana v puščavi.