Soočamo se z velikimi izzivi in občutki razočaranja glede trenutnega stanja in neodzivnosti politike na področju osebne asistence (OA). Pred očmi se nam sesuva vse, za kar smo si prizadevali več kot 30 let življenja in trdno verjeli, da delamo nekaj pomembnega tudi za druge. Za prihodnost, v kateri bodo vladali enakopravnost, enake možnosti, človekove pravice ter emancipacija drugih in drugačnih.

Storitev osebne asistence je predvsem storitev za izenačevanje možnosti; da posameznik postane polnopraven, neodvisen in aktiven član družbe. Da se iz pasivnega »oskrbovanca« spremeni v aktivnega soustvarjalca lastnega načina življenja. S to storitvijo imamo možnost, priložnost in potencial, da postanemo oz. smo aktivni, stvari vzamemo v svoje roke in se emancipiramo kot posamezniki/ce. Osebna asistenca nam omogoča pogoje za enakopravnost, hkrati pa nam nalaga dolžnost, da stopimo iz vloge pasivnega prejemnika pomoči in postanemo aktivni državljani/ke. Osebna asistenca je hkrati pravica in dolžnost, da smo enakopravni člani družbe in zavezani, da v njej aktivno sodelujemo ter smo angažirani na različnih področjih družbenega življenja.

Vztrajno se borimo za neodvisno življenje, avtonomnost in pravico do samodeterminacije. Borimo se za ohranitev pravice do osebne asistence in za dostojnejše plače osebnih asistentov in asistentk, saj eno brez drugega ne gre. Tukaj ne popuščamo in se nočemo ukloniti ter prilagoditi oportunističnim praksam, ki niso usmerjene v resnične spremembe, temveč v navidezne »rešitve«.

Zdi se, da so na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z izvajanjem zakona v resnici obšli njegovo bistvo; izgubila se je vizija in ni novih, manjkajočih ter nujno potrebnih storitev na področju socialnega varstva. S tem so mišljene nove, raznovrstne storitve, ki bi ljudem omogočale polnejše in bolj vključujoče življenje.

Naše pestro teoretsko in praktično znanje, delo, dolgoletne izkušnje in bogato strokovno mednarodno sodelovanje so povsem spregledani, nepriznani ter razvrednoteni s strani odgovornih na resornem ministrstvu. Prav tako na ministrstvu ne najdemo sogovornikov, ki bi bili pripravljeni na argumentirano strokovno razpravo s ciljem iskanja sistemskih rešitev, ki bi jih udejanjili v praksi.

Vizija Zakona o osebni asistenci (ZOA), katere pionirji smo bili na društvu YHD, je zagovarjala med drugim tudi večjo emancipacijo uporabnikov/ic, posledično pa tudi emancipacijo žensk. Ideja zakona je bila, da bi z njegovo pomočjo ženske izstopile iz tradicionalno pričakovane vloge, v kateri so »dolžne« poskrbeti za člane svoje družine. Ženske imajo pravico, da si ustvarijo kariero tudi izven družin in so enakopravne ter avtonomne še na drugih področjih – ne le kot oskrbovalke družinskih članov, samo zato, ker v Sloveniji ne premoremo drugih oblik podpore in pomoči.

Zgodilo se je nekaj, česar nismo pričakovali. Namesto, da bi šli naprej, gremo nazaj, saj smo se v dobrih štirih letih, odkar je v veljavi ZOA, povsem odaljili od njegovih zapisanih namenov in ciljev. V središču storitve mora biti uporabnik, ki s pomočjo OA lahko živi neodvisno življenje. V tem trenutku je uporabnik zgolj sredstvo za pretakanje javnih sredstev v zasebne žepe, zreduciran na predmet dela, skrbi, oskrbe – kar je v popolnem nasprotju z namenom OA in ZOA. Izkazalo se je, da je zaradi pomanjkanja drugih storitev v skupnosti in odsotnosti storitve dolgotrajne oskrbe v ZOA vključenih veliko uporabnikov/ic, ki vanj ne spadajo oz. bi potrebovali zanje primernejše storitve, ki pa v Sloveniji dejansko zaenkrat še ne obstajajo.

Ključna napaka je, da OA in z njo temeljno povezano neodvisno življenje uporabnika, nista središče storitve. Alarmantno je, da OA postaja oskrba, kar je v nasprotju z njenim temeljnim konceptom. Da so uporabnice in uporabniki postali »sredstvo« za reševanje problemov brezposelnih družinskih članov. Tisti uporabniki, ki so se v zameno za ugodje varne oskrbe pripravljeni odreči svoji neodvisnosti in dovoljujejo, da drugi spet govorijo namesto njih in v njihovem imenu. Zaradi pomanjkanja najrazličnejših storitev v skupnosti in odsotnosti storitve dolgotrajne oskrbe, se pod okriljem ZOA izvajajo storitve, ki niso osebna asistenca. Kljub temu, nihče ničesar ne ukrene. Namesto, da bi pristopili k reševanju nastalih okoliščin, se skuša OA spremeniti ter utopiti v predpisih in omejitvah, ki vanjo ne spadajo. Delo osebnih asistentov je podcenjeno in razvrednoteno, saj urna postavka ministrstva ne krije vseh potrebnih stroškov za osebe, ki potrebujejo 24 urno pomoč. Prav osebe za katere je bil ZOA prvotno namenjen in sprejet. Tudi naši pozivi, da se različne storitve, ki se trenutno izvajajo v okviru ZOA (družinska oskrba, oskrba s podporo, spremstvo, pomoč na domu, socialno vključevanje in OA) razmejijo, niso prišli dlje kot do poštnega nabiralnika ministrstva– tako konceptualno kot tudi finančno.

Napačen prevod Konvencije Združenih narodov o pravicah oseb z ovirami, ki se v izvirniku glasi UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities, je v slovenščino prevedena kot: Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov. Njena, mestoma izkrivljena interpretacija vsebin, dokazuje, da je ideja neodvisnega življenja ljudi z ovirami v Sloveniji nerazumljena in zato tudi nova zakonodaja vodi v različne sistemske zlorabe.

Predsednica društva YHD in strokovna vodja

Elena Pečarič