Prav te dni politiki in ekonomski modreci, bankirji in menedžerji soglasno ugotavljajo, da so slovenski delavci in delavke še vedno preveč zaščiteni, da imajo preveč pravic, da so premalo sodobni, elastični, prilagodljivi, tržno naravnani in kar je še podobnih klišejev. Ko jih človek posluša, dobi čuden občutek, da ničesar ne razumejo in da – kar je še veliko slabše – nimajo nobenega občutka za to, kar govorijo. Pravice, ki jih omenjajo, so si namreč delavci izborili v desetletjih zelo krvavih bojev, ker so se tako odločili, ker so si vzeli moč, kajti kapitalisti nikoli niso bili za njihove pravice – upoštevali in s stisnjenimi zobmi so jih sprejeli le tedaj, ko so izračunali, da bodo stroški z delavci zaradi tega še bolj optimalni in profiti še večji, kajti delavca moraš navsezadnje izkoriščati ravno pravšnji čas in ne preveč, da bo še ustrezno produktiven in da ne bo umrl, saj imaš z vedno novimi delavci še večje stroške, teh pa kot kapitalist seveda ne želiš imeti.

Poznana nam je zgodba o Jakobu Aljažu in njegovemu odkupu zemljišča na vrhu Triglava, o postavitvi prve koče na Kredarici in o velikemu pomenu vsega tega za slovensko narodno in tudi politično zavest. Ta zgodba je še danes zelo pomembna in aktualna. Razmislimo zakaj?

Včeraj sta se sestala oba predsednika. Hvalabogu. Toda srečanje ne izraža kulture slovenskih politikov. JJ namreč vedno znova reče, da nam bo šlo še slabše, če ne bomo nemudoma naredili, kar je po njegovem mnenju treba narediti. Ob poslušanju njegovih izjav ima človek nenavaden občutek, da res ne bi smel nasprotovati idejam in predlogom, ki so dobri za vse nas. Zakaj potem ne pride do realizacije? Zakaj se politiki med seboj popolnoma sprti, zakaj se zdi, da se vse bolj sovražijo in si očitno nagajajo, kot si na primer lahko nagajata naveličana in sprta zakonca?

JJ zastopa ideologijo, v kateri je mogoče z lahkoto odkriti poseben element, na katerega sicer stavi. Imenujemo ga zmotno prepričanje o skupni prihodnosti. Slovenski narod bi se po njegovem prepričanju moral znebiti komunističnih stricev iz ozadja, potem pa bi skupaj poleteli v prihodnost, ki morda ne bo idealna, bo pa zagotovo lepša od temne sedanjosti. Taka drža je skoz in skoz problematična, kajti tudi če bi se znebili komunističnih stricev, bi se pojavili drugi strici, ki bi zavzeli isti strukturni kraj, od koder bi jih izganjali, in tako v slabo neskončnost. Je pa taka drža dobra, če hočete vladati, kajti vedno boste našili nekoga za izganjanje in nekoga, ki vam bo pri tem pomagal.

Lahko pa da je zgodba o pomanjkanju intelektualnih sposobnosti v resnici obrnjena. Morda smo vsi na začetku enaki v potencialu za razvoj intelektualnih kapacitet, vendar jih lahko zaradi finančnih, družbenih in drugih okoliščin (kamor štejem tudi zahtevo po ubogljivosti) razvijejo le nekateri. Kot je nekoč zapisal Miha Mazzini: » Dajmo jasno in glasno povedati, da tisti, ki z odliko preživi 20 let šolanja, dokaže le, da je sposoben vegetirati brez ustvarjalnega in smiselnega dela.« Šolstvo namreč temelji na ubogljivosti in pomnjenju na ukaz, kar z razvojem kreativne, kritično misleče osebe pač v rahlem nasprotju. No, zdaj si pa predstavljajte, da bi bil sedanji šolski sistem »oborožen« še z orodji za tlačenje mladine iz polpreteklih časov in razložite, kako naj izvirnost in samostojnost rasteta v takem okolju.

Danes se po medijih, še posebej tistih klasičnih, širi divje obračunavanje z mladimi. Knjige, še posebej vzgojni priročniki, intervjuji in predavanja so polni govora o nesposobni, naduti, zapiti, sebični, nevedni, leni, moralno in intelektualno degenerirani mladini. Enotnost pedagoške, sociološke, psihološke, kulturološke in še katere stroke je naravnost presenetljiva. Pristaši vseh smeri, neomarksisti, postmodernisti, freudisti, lacanisti in ludisti, oni na robu, oni na sredi in vsi kar jih je vmes, vsi se strinjajo, da je mladina postala razdiralska, malone barbarska sila in da je taka postala zaradi nepravilne tj. permisivne vzgoje, ki mladim ne postavlja omejitev in zahtev ter jim daje preveč pravic in premalo dolžnosti, preveč užitka ter premalo dela.

23. avgust je bil razglašen za dan spomina na žrtve totalitarizmov. Če ga že imamo, pa ga izkoristimo za razmislek. Vendar prepustimo zgodovinarjem in nesposobnim politikom pretekle totalitarizme, da se ukvarjajo z njimi. Medtem pa raje razmislimo o totalitarizmu, ki ne samo, da predstavlja možno grožnjo, temveč je že prisoten - tukaj in zdaj.

Kardinal Rode je pred časom nekoliko slavnostno in z občutkom za pravi (medijski) trenutek izjavil, da je največje bogastvo Cerkve to, da zastopa večino slovenskega naroda. Ta je morda podelila mandat Cerkvi, da jo zastopa, bolj verjetno pa je, da ji ga ni podelila, saj empirični dokazi za nasprotno ne obstajajo. A zares pomembno je nekaj povsem drugega.

Anarhizem kajpada nima nič skupnega z metanjem bomb, rušenjem institucij in anarhijo (kot stanjem, ko naj bi vsak posameznik končno delal, kar se mu zahoče, ne da bi se moral pri tem ozirati na druge) – bistvo anarhizma je čisto nekaj drugega. Pomeni namreč mišljenje v strogem pomenu besede: obstaja samo ena vrhovna avtoriteta (kot je zapisal Kant), in to je um.

Francoski filozof Alain Badiou je dal svoji zadnji knjigi naslov Vnovično rojstvo zgodovine. Naslov je več kot simboličen, saj je natanko zgodovinski. Zgodovine namreč nikakor ni konec, kot so nekateri zgodovinski in politični modreci trdili že pred desetletji, temveč se nadaljuje v zelo drugačni obliki. Vnovično rojstvo morda res pomeni, da je zgodovina v določenem trenutku zastala in celo zamrla, toda končala se zagotovo ni.