Marijan Gerdej

Marijan Gerdej, študiral teologijo na ljubljanski univerzi v Ljubljani in Mariboru in diplomiral pri profesorju dr. Karlu Bedernjaku iz moralne teologije, a sem diplomo vrnil. Ukvarjal sem se z arhiviranjem in arhivistiko, najprej v Železarni Ravne na Ravnah na Koroškem, nato pa v Pokrajinskem arhivu Maribor, kjer sem dosegel naziv arhivski svetovalec.

V prostem času sem se ljubiteljsko ukvarjal z zborovodstvom in s petjem pri številnih zborih. Ukvarjam se tudi s pisanjem (poezija, proza, strokovni prispevki). Od leta 2013 sem v pokoju.

UDK:

Izvleček

Marijan Gerdej, KJE JE DRUGA BOŽJA ZAPOVED. Izvirnik v slovenščini, izvleček v slovenščini in angleščini, povzetek v angleščini.

Druga božja zapoved je izbrisana iz desetih božjih zapovedi in se ne prikazuje na umetnostnih izdelkih na dveh Mojzesovih tablah in je kateheti niti ne poučujejo pri verouku. Zaradi tega je nastalo na svetu ogromno malikov, kar je sicer Bog v desetih zapovedih prepovedal, a ga hudobni ljudje niso poslušali, saj so zapoved izbrisali. Iz tega se vera v Boga obrača vedno bolj stran od Boga, – na žalost nikamor drugam kot k satanizmu. In to je spet ena vrsta bogokletja, ki ga ljudje delamo do Boga Očeta.

Vse velike vere imajo isto zapoved

– zapoved ljubezni, spreobrnjenja,

odpuščanja, sprejemljivosti do drugih ver

in lastne discipline.

Dalaj Lama

Ob veliki noči, kakor ta praznik židovsko ali judovsko še naprej imenujejo katoliki, čeprav je to praznik vstajenja ali veliki ali največji dan za Jezusovo pričo, je Družina s 05. 05. 2019 zapisala besede (nad)škofov ob tem praznovanju. Po vrsti jih bom navedel tako, kot so navedeni v časopisu.

Zakaj še vedno bogokletno: »Ne vpelji nas v skušnjavo«, namesto kot posinovljeni božji otroci ponižno do svojega Očeta: »Ne daj da pademo v skušnjavo«?

Zdi se, da je vsako opozarjanje, da Boga molijo bogokletno, skoraj brezzvezno. Molijo vsak dan in vedno samo bogokletno. Si v cerkvi, gledaš katoliško televizijo, kjer celo nadškofje molijo, pa vedno zgolj bogokletno, tako da ne vemo, kdo je z molitvijo res pri svojem Očetu in ne pri satanu… Ne srečaš nobenega človeka več, da bi začel misliti, kako in kaj moli. Se mi zdi, da se dogaja tako, kot so nas starši včasih opozarjali, da naj kaj naredimo, pa četudi so zahtevo večkrat ponovili, tega nismo takoj naredili, morda pozneje ali pa nikoli. Tako je na žalost tudi s tem, ko jim poveš, da narobe molijo, pa molijo tako bogokletno še naprej: bodisi po katoliški televiziji, bodisi pri mašah ali pa doma, seveda tam, kjer še molijo. Žalostno.

Po letnem časovnem razdobju, ki ga neprenehoma uvaja katoliška cerkev skozi vse leto, se bomo kmalu spominjali trpljenja Jezusa Kristusa. V času tam od cvetne nedelje do velike noči berejo trpljenje Jezusa Kristusa. Kakor se iz zgodovinskih časov in iz letnih praznikov vidi, katoliki najraje opravljajo Jezusovo trpljenje, saj ga niti ne sklenejo z odhodom v nebesa, kar bi bilo vsaj v stilu, ki ga je Jezus prinesel, ampak zaključijo to trpljenje s pokopom v grob.[1] Zdi se, da je pokop v grob zadnja oblika človekovega udejstvovanja, ne pa odhod v nebesa oziroma vstajenje. Ni čuda, da nekateri tudi katoliški in kakšen jezuitski mislec pravijo, da katoliki bolj smrt častijo in oznanjajo in kako lahko je priti v pekel in kako težko v nebesa.[2]

V tem prispevku obravnavam dve trditvi, ki se sedaj širita po slovenskem prostoru in obravnavata dva povsem neprava pogleda na etiko, po drugi strani pa mnenje, da naj bi bil človek po naravi dober. Nekateri strokovnjaki dandanes razlagajo, da krščanstvo nima (?) etike in da je etika zgolj in samo grška in/ali rimska in da druge etike ni, druga stvar pa je ta, da človek ni hudodelec, saj če bi bil, bi se do dandanes že vsi pobili.[1]

Uvod

O tem, kako kristjani zgrešeno molijo Boga, svojega Očeta, sem pokazal na dveh primerih iz molitve oče naš, ki jo je Jezus povedal svojim učencem, kako naj molijo, da ne bodo hinavci. Začel bom z drugo molitvijo, ki še vedno žali Boga in nadaljeval s prvo, ki ga prav tako žali.

Že nekaj časa je minilo, odkar sem opozoril na molitev očenaša, ki ga kristjani molijo pri mašah, v cerkvi ali/in doma, a z njim ponižujejo Boga in molijo očenaš bogokletno.[1] V tem času, ko sem objavil obe razpravi na Za-misli.si se je sicer nekaj govorilo o tem, a je le pri tem ostalo, tako da ljudje nič ne mislijo, kaj molijo in Boga še naprej ponižujejo in molijo bogokletno.

Pred leti me je nekdo vprašal ali pa sem prebral o tem, kakšen očenaš molim. Začudil sem se vprašanju, saj da je samo eden, sem rekel. Že, že, a v predzadnji vrstici se razlikuje: in ne vpelji nas v skušnjavo (latinsko: et ne nos inducas in tentationem), kar je bogokletno, ali ne daj, da pademo v skušnjavo. Niti malo nisem pomislil, da je v obeh besedilih tako velika razlika. Danes ponovno pišem1 o pravilni molitvi očenaša, saj ga še vedno napačno molijo.

UDK:

Izvleček

Marijan Gerdej, OČE NAŠ. Izvirnik v slovenščini, izvleček v slovenščini in angleščini, povzetek v angleščini.

Tekst molitve Oče naš, ki ga najdemo v prevodih v svetega pisma, je različen in avtor pokaže, kakšni bi morali biti popravki. Avtor prikaže tekst očenaša in nakaže razlike v prevodih še posebej v pojmovanju nebes, na koncu pa je v sedanjem tekstu poziv Bogu, da nas vpeljuje v skušnjavo.