Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Vemo, da gospodarski sistem temelji na mehanizmih naložb, proizvodnje, prodaje, dela, a vse to gre le do neke mere in vse dokler ne naleti na svojo mejo. Na neki točki se rast nujno upočasni, se ustavi ali celo upada. Povprečna družina ne more nenehno kupovati novih in novih stvari ter jih menjavati v nedogled; prej ali slej se zasičimo z vsem. V potrošniški družbi na vsakem koraku poskušajo s subliminalnimi nagovori vzbujati vedno nove potrebe in želje, da še in še kupujemo, da še in še trošimo, da še in še hrepenimo po nečem novem… in zdelo se je kot da s tem ni nič narobe, da s potrošnjo spodbujamo rast in blaginjo ljudi ter države. In kar ponujali so nam posojila praktično že za vse, le da pridno ter marljivo brezskrbno trošimo in kupujemo še naprej.

Ta preprosta logika se je hotela uresničiti s tem, da so nam na trgu ponujali vedno nove in mamljive stvari ter nam tako ustvarjali privide potreb, ki jih moramo nenehno zadovoljevati; drugače se počutimo izpraznjene, neizpolnjene in smo nezadovoljeni. Z maksimo skrbi zase in za svoje zdravje pa nam zbujajo še slabo vest glede svoje neodgovornosti pri tem početju. Seveda gre vse skupaj le za uporabo in trošenje novih produktov, ki naj bi boljšo kvaliteto življenja. Iz nas so naredili odvisnike potrošnje, ki smo se prostovoljno in celo z užitkom nevede pustili zasužnjiti logiki kapitalizma.

Društvo distrofikov Slovenije (DDS) je društvo, ki deluje v javnem interesu in ima status reprezentativne invalidske organizacije. Na podlagi teh formalnih statusov lahko to društvo nemoteno počne raznorazne finančne mahinacije z javnimi sredstvi. Tako na primer zgolj iz sredstev FIHO (Fundacija za invalidske in humanitarne organizacije, ki kanalizira sredstva neposredno od Loterije Slovenije), dobi več kot milijon evrov na leto.

Kam gre ta denar in za kaj ga znotraj društva natančno porabijo, ne ve nihče - razen posvečenih. Najmanj o tem vedo člani, saj je celo nam dejansko onemogočen vpogled v najosnovnejše informacije o programih društva in načinu njegovega delovanja.

DDS ima v svoji organizacijski shemi ustanovljeni dve podjetji: Birografika Bori d.o.o in Dom dva topola d.o.o. Prvo je invalidsko podjetje s 100 zaposlenimi. Da bi katerokoli podjetje po zakonu pridobilo status "invalidskega podjetja", mora imeti vsaj 40% zaposlenih, ki imajo formalni status invalida. Vendar - ali je res mogoče najti 40 takih zaposlenih v Birografiki Bori? Je možno, da imajo teh 40 zaposlenih invalidov v Birografiki Bori le na papirju? Je mogoče, da je v resnici večina teh zaposlenih dejansko le v Društvu distrofikov?

Vesela novica, kot strela z jasnega se je našla izjemna in neverjetna ponudba, priložnost za Danijela Spasojevića, ki jo je ponudil sam direktor Inštituta za rehabilitacijo Robert Cugelj. Jupi ju!

Nekako tako je pred dvema dnevoma, 17.2.1012, zaokrožila novica po medijih, da se je za Danijela našla ustrezna rešitev; negovalni oddelek v bolnišnici na Vrazovem trgu. Po dolgih tednih Danijelovih prošenj in pozivov, po še daljših dnevih negotovosti, stiske in številnih pritiskov ter šikaniranja, ki jih je Danijel doživljal, se je zdelo, da si bo za nekaj časa lahko oddahnil.

Prijatelji Danijela Spasojevića ne bomo dovolili podlega načrta, ki ga Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, v sodelovanju z Društvom distrofikov Slovenije in Inštitutom za rehabilitacijo pripravljajo zanj. Preprosto ga hočejo pospraviti na negovalni oddelek v bolnico na Ptuju! Oprostite za skorajšnje zavajanje; so tako dobrohotni in prijazni, da so mu ponudili celo več možnosti izbire kraja začetka svojega konca; še negovalni oddelek v Novi Gorici ali pa lahko izbere znano hiralnico za neperspektivne invalide (tudi distrofike) Zavod Prizmo v Ponikvah, pa še nekaj drugih domov za ostarele ima na izbiro.

Danijel je preveč glasen in kritičen, zato ga je čim prej potrebno spraviti iz Ljubljane, daleč stran od novinarjev, ki so končno začeli vrtati in raziskovati gnilo resnico invalidskih tajkunov. Stran od prijateljev in aktivistov, ki ga močno podpirajo, saj v njem vidimo simptom celotne družbe v kateri se dostojanstvo posameznika zlahka potepta.

Res zanimivo in bizarno kako nespretno se vlada bojuje proti »ukradenim« posnetkom sej vlade na You Tubu, ki resnici na ljubo kljub oznaki tajnosti niso nič kaj posebnega. Komaj so jih s pravnimi sredstvi državnega aparata uspeli odstraniti, pa so že ponovno na spletu.

Moja zgodba je ob tem dogodku še toliko bolj zanimiva za analizo in vredna pozornosti, a jo v medijih seveda ne dobi. Konec avgusta sem na svojem kanalu You Tubu objavila 48 minut dolg dokumentarec z naslovom Invalidski multifunkcionar. Zmontirala sem ga iz arhivskih posnetkov Kanal-a A, Vest.si, Spletne Tv za gluhe in lastnih posnetkov, vse skupaj pa začinila z nezakonito pridobljenimi zvočnimi posnetki telefonskih pogovorov med mano in (takratnim, sedaj že pokojnim) direktorjem FIHO, g. Janezom Jugom. Nimam nobenih zadržkov odkrito povedati, da za snemanje nisem imela dovoljenja s strani sogovorca. Ti pogovori so med nama potekali v obdobju od 2009 do 2011. Zavestno sem šla v riziko ovadbe oz. tožbe, da le objavim resnico o zamolčani temi, »invalidski mafiji«, ki nikoli (hote ali nehote) ne pride v osrednje novinarsko raziskovanje, čeprav se okrog tega področja obrača veliko javnih sredstev, interesov in političnih kupčkanj. Medtem, ko so se v zadnjih letih v Sloveniji podrli že marsikateri tabuji in so se novinarji lotili številnih »nedotakljivih« baronov, pa je na področju t.i. invalidskega varstva še vedno prisotna neka bojazen, strah ali nelagodje, da bi se lotili invalidskih funkcionarjev, ki svoje pozicije spretno zlorabljajo za pridobivanje zasebnih koristi in večje moči. Po prvi objavi na You Tubu sem se s prošnjo za nadaljno objavo obrnila tudi na Požareport in Politikis, kjer so mi obljubili premislek, a nisem prejela ne odgovora in ne objave. Povezavo pa sem potegnila tudi na moj blog na MMC, kjer je prav tako bilo veliko ogledov.

Žalostno in obenem grozljivo, da mora fant na vozičku pri svojih 26-ih letih upati in si celo želeti, da se zanj sprosti mesto v kakšnem domu za ostarele. Dejstvo, da se to kaže kot edina realna opcija za njegovo bivanjsko stisko, bi moralo pri ljudeh sprožati val ogorčenja, pristojne državne institucije pa bi morale biti pozvane na odgovornost in zagovor zaradi nevestnega dela. A saj smo v Sloveniji, kjer so nas državljanke in državljane že navadili, da je socialna država zgolj še beseda na papirju. Danijel Spasojević ima mišično distrofijo, napredujoče obolenje, zato potrebuje poleg strehe nad glavo tudi stalno pomoč oz. osebno asistenco.

Le za nekaj sekund si poskusite predstavljati, da bi bili na njegovem mestu. Ne, prav verjetno si tega ne morete niti za hip zamisliti. Tudi sama, ki imam prav tako distrofijo in potrebujem osebno asistenco 24 ur na dan, se težko vživim v vse to kaj vse Danijel preživlja (prispevek Svet, kanal A) in doživlja, ko zaman piše prošnje domovom za ostarele in trka na pristojne inštitucije.

Čas beži, a politična tragedija in farsa hkrati se še kar »mirno« odvija pred našimi očmi, četudi prav vsi po vrsti govorijo, kako se mudi. Ni videti obeta, da se lahko zgodi kaj dobrega, kaj boljšega, novega ali drugačnega. Govori se o vse večji razklanosti levice in desnice, o poglabljanju brezna med njima in vztrajanju na okopih lastne dogmatične ideologije. Če odmislimo napihljivo ideologijo, pa pravzaprav ne vidimo temeljnih konceptualnih odmikov ali resnih programskih razlik, ki bi tako deklarirane leve kot tiste desne ali pa one, ki se imajo za sredinske, vodila stran od neoliberalne logike reševanja tako globalnih kot lokalnih problemov prebivalstva. Ideologija enih in drugih služi bolj za scenografijo v političnem teatru, da se ustvarja primerno vzdušje, v katerem volivkam in volivcem odvrača pozornost od dejanskih vsebinskih vprašanj in reševanja problemov. To so predvsem problemi povezani z (ne)delom oz. posledično socialno stisko, okoljem in etiko. Nobena opcija si res ne želi in si posledično tudi ne prizadeva, da bi se odpravile strukturne neenakosti, diskriminacije in sistemske možnosti korupcije in kraje.

Velika večina ve, da je Mario Dragi bivši guverner Banke Italije in da je v začetku novembra 2011 postal novi predsednik Evropske centralne banke (ECB), zamenjava za Jeana-Clauda Tricheta. Mandat, ki traja kar osem let, mu daje več kot dovolj časa, da se uresničijo veliki načrti finančnih elit katerih kurir oz. zastopnik je. A koliko je še neznank in pomembnih stvari, ki jih je potrebno obelodaniti, da bi si o njem, predvsem pa o viziji politike financ, ki jo zasleduje, ustvarili bolj jasno podobo.

Včeraj smo se v Pogledih Slovenije lahko ponovno zgražali ob abotnih razlagah, kaj vse bo družinski zakonik prinesel škodljivega za našo družbo, saj naj bi po besedah Tadeja Strehovca »razvrednotil simbolni pomen družine ter prinesel nekakšen socialni inženiring.« In zopet se zaostrujejo ideološki boji med RKC in ostalimi; verujočimi in neverujočimi. Pomembno je, da ločujemo med katoličani ali verniki nasploh in stališči, ki jih izraža institucija RKC in njej pripadajoče (ter z njene strani financirane) t.i. civilne iniciative ali društva. Verjamemo namreč, da veliko vernikov ne deli stališč in mnenj, ki jih RKC širi ob istospolnih družinah, da se mnogi počutijo tudi opeharjene in užaljene, ker za strpnost, drugačnost in razumevanje preprosto tu ni prostora. Pa toliko bolj prav tu, ko se o tem govori in pridiga! Če beremo »božjo besedo« in sledimo Kristusovemu nauku, lahko razumemo in dojamemo, da bi moralo biti razumevanje povsem drugačno prav s strani tistih, ki se imajo za glasnike le-tega. »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« 1

Ta tako imenovana kriza bi lahko bila dejansko zgodovinska priložnost, da se osvobodimo smrtonosnega oprijema bank in njihovega oderuškega sistema, ki ga lepše imenujemo dolžniški sistem. Le-ta počasi, počasi, v zadnjem obdobju pa vedno hitreje, najeda tudi samo suverenost posameznih držav, ki postajajo vse bolj talke globalnih finančnih špekulacij, t.i. casinó kapitalizma. Države se z neverjetno lahkotnostjo zadolžujejo za »premagovanje« najrazličnejših težav in se s tem ujamejo v past, v dolžniško spiralo, ki ji ni videti konca in pravega izhoda. Izhod pa se zdi zgolj eden in edini, vsaj tako nam prikazujejo; zahteva pa od nas neizogibno »znoj in kri«. Krčenje javnih izdatkov in države, razprodaja državnega premoženja, socialne in zdravstvene reforme.