Družice (Bridesmaids, Paul Feig, 2011)
Osnovna ideja, ki nam pomaga razsvetljevati prostore naših vsakdanjih eksistenc in tega, kar imamo med seboj, je sorazmerno preprosta, pa vendar je redkokdaj navzoča med ljudmi, kar nas vsekakor mora začuditi, saj bi upravičeno pričakovali, da inteligentna bitja vsaj prepoznavajo strukturne mehanizme realnosti, potrebne za obstoj in preživetje. Morda je ideja v ozadju in se je ljudje lotevajo intuitivno, ko se po naključju srečajo z njo, vendar je za naše razumevanje tega, kar se nam nenehno dogaja, pomembno, da jo načrtno premislimo in s tem premaknemo iz ozadja v ospredje.
Brez meja (Limitless, Neil Burger, 2011)
Naivno prepričanje, da je mogoče človekove možgane s kemikalijami pripraviti do tega, da bodo delovali tako, kot si želijo ljudje, željni takega ali drugačnega uspeha, je seveda brez vsake osnove, o čemer priča sodobna nevroznanost. A saj na srečo film Brez meja ni dokumentarec o nevroznanosti.
Železna lady (The Iron Lady, Phyllida Lloyd, 2011)
Meryl Streep (Margaret Thatcher) je v tem filmu popolna in povem prepričljiva kot ostarela in dementna, a še vedno urejena gospa – zgolj naključje je, da ima enako diagnozo, kot jo je imel nekdanji sodrug Ronald Reagan –, vse bolj nema priča grobih aktualnih dogodkov in živi opomnik dinamičnega polpreteklega političnega dogajanja, polnega neoliberalnega novoreka, političnega žargona, železnih prijemov in odločnih besed, delavskih protestov, mrtvih vojakov in drugih dejanj, ki šele za nazaj v celoti dokazujejo, kako zgrešena je bila njena brezkompromisna miselnost in kaj v resnici pomeni biti železen človek v svetu, v katerem se ljudje nikoli niso vedli kot racionalni roboti, želeč maksimalne profite in koristi zase, saj je v človekovi naravi vse kaj drugega, kot sta sanjala Friedrich von Hayek in Milton Friedman, njena velika guruja.
Betty Anne Waters (Conviction, Tony Goldwyn, 2010)
Jacques Derrida v izjemni in obsežni knjigi z naslovom O dotikanju – Jean-Luc Nancy (Le toucher, Jean-Luc Nancy, 2000) na nekem mestu zapiše, da se človek lahko znajde v svojem življenju pred posebnim testom; pravzaprav se znajde po nujnosti, zaradi katere bi morali reči, če bi hoteli biti čisto natančni, da se vselej že znajde, le da tega niti ne ve. Filozof ga preprosto imenuje resnični test gostoljubnosti; pomembno je natanko to, da gre resnično za nekaj neverjetno preprostega, čeprav v vsakdanjem življenju, v sodobnem neoliberalističnem svetu pa sploh, ljudje tega ne prepoznajo, ker so dobesedno zasuti s smetmi v obliki hrupa, podob, informacij, podatkov in dobrin, ki jih na domnevno svobodne trge bruhajo tovarne, podjetja in korporacije.
Najbolj pričakovani antispektakel leta (Boris Jereb)
Ali pa spektakel, odvisno kako ga bomo gledali. Govorim o filmu The Dark Knight Rises, o tretjem in sklepnem delu sage o Temnem vitezu, ki pa je že po napovedniku sodeč tudi film o temnih časih. To opažanje je tudi glavni motiv za ta prispevek.
Izjemno glasno & neverjetno blizu (Extremely Loud & Incredibly Close, Stephen Daldry, 2011)
Izjemni film z nenavadnim, a pomenljivim naslovom nam postreže z življenjsko lekcijo, ki jo resnično potrebuje čisto vsak človek. Njegova ideja je produktivna in natančna: ko se naivno sprašujemo, kako smo lahko v kaj prepričani, kako vemo, kdaj imamo prav, se lahko tudi vprašamo, kako vemo, da se motimo. Življenje vselej najde pot.
Bojevnik (Warrior, Gavin O'Connor, 2011)
Sodobni biopastoralni besednjak zajema tudi besede, kot so naravno, pristno, nepokvarjeno, organsko, avtentično.
Ironija je, da zares obstaja avtentična izkušnja, ki jo more imeti človeško bitje, le da je neprimerno bolj radikalna, kot bi radi zastopniki biopastoralnega oziroma oblastnega.
Začetniki (Beginners, Mike Mills, 2010)
Tako je življenje: v radikalnem smislu smo vselej zgolj začetniki. A to ne pomeni, da smo nedorasli ali nedoletni, kot bi nemara dejal Kant. Daleč od tega. Življenje je tako kompleksno, da kaj drugega kot začetniki niti ne moremo biti. In kaj pomeni biti začetnik?
Umetnik (The Artist, Michel Hazanavicius, 2011)
Včasih nastane vtis, da znajo delati vrhunske filme samo Američani; vrhunskost pogosto mešajo s količino zasluženega denarja in z razvpitostjo filma. A v resnici nastane vsako leto veliko filmov, ki so boljši od ameriških celo na tistih področjih, ki so jih izumili prav oni, pa niso ne razvpiti ne dobičkonosni.