“Teoretično razumevanje forme sanj ni v tem, da prodremo od manifestne vsebine k njenemu ‘skritemu jedru’, /.../ ampak v odgovoru na vprašanje: zakaj so latentne misli sanj privzele takšno formo /.../? Enako velja za blago: pravi problem ni v tem, da prodremo do ‘skritega jedra’ blaga, /.../, ampak da pojasnimo, zakaj je delo privzelo formo blagovne vrednosti, /.../” (Žižek 2010, 7)[1]

Hotel Marigold (The Best Exotic Marigold Hotel, John Madden, 2011)

Hotel še ni čisto dokončan in pravzaprav sploh ne deluje, čeprav ga turistične agencije na veliko oglašujejo, toda na koncu bo vse v redu, kajti zadeva je čisto logična: dokler nismo na koncu, še ne more biti vse v redu. In ko bomo na koncu, bo sicer vse v redu, toda takrat bo že nekoliko pozno.

Če je film Sramota (Mcqueen, 2011) film o sodobnem času in ne o nekem ekscesnem posamezniku, se je treba tudi vprašati, o katerem spektru sodobnega časa govori? Ta film ne govori o ničemer drugem kot o dobri stari ekonomiji in pokaže, da te dobre stare ekonomije enostavno ni več. To je film, ki se vrti okrog obeh velikih sfer, okrog produkcije in potrošnje, pri čemer nam je na koncu jasno, da niti produkcija niti potrošnja nista več, kar sta bili.

Prometheus, Ridley Scott, 2012

Ridley Scott je vnovič naredil mojstrovino, s katero imajo številni gledalci in filmski kritiki težave, saj je preprosto ne razumejo.

The Cabin in the Woods, Drew Goddard, 2011

Pred začetkom razmisleka o filmu je dobro zapisati stavka, ki sta ju sicer izrekla Tarik Ali in Slavoj Žižek pred časom. Ali je dejal: živimo v Evropi, v kateri o vsem odločajo elite, ki so tako močne in domišljave, da se celo v primeru, ko so poražene, do zadnjega trenutka oklepajo oblasti, obenem pa se ne zavedajo, da velika večina ljudi ne želi živeti v takem (neoliberalnem, op. cit.) sistemu, v katerem skrajna sredina vsiljuje varčevanje vsem državam. Žižek je dodal Gramscijev citat: ko umira staro (danes umira kapitalizem), novega pa še ni, se pojavljajo pošasti.

Melanholija (Melancholia, Lars von Trier, 2011)

Današnje kritične misli o svetu so del sveta. Torej je vprašanje, koliko so zares kritične, saj je možno, da se njihovi avtorji niti ne zavedajo, kakšno moč ima kapitalistična civilizacija, da posrka vase vsako še tako kritično misel. Avtorji bi zato morali biti kritični tudi do lastne kritičnosti, drugače so povsem izgubljeni. Možno pa je tudi, da prav hočejo biti del popkulture in da se sprenevedajo.

Shame (Steve Mcqueen, 2011)

Morda bi bil boljši prevod »Sram«. Sram je občutek, sramota pa bolj konkretno prikrivanje, sramovanje nečesa. Sram je nekaj splošnega, težje oprijemljivega, sramota pa nekaj specifičnega. Rad bi pokazal, da je ta odličen film bolj nagnjen k splošnemu kot k posebnemu. To ni film o kakem ekscesu, je prej film o tem, kar je že povsod.

Sramota (Shame, Steve McQueen, 2011)

Film Sramota je natanko o problemu, ki ga ima vsako človeško bitje. To ima namreč zavest, ki pa je zelo posebna. Zavest končnega človeškega bitja je namreč edini medij, prek katerega se vesolje, realnost, svet, Veliki drugi zaveda sebe. Torej ne gre zgolj za to, da se človek zaveda samega sebe. Daleč od tega. Ko se človek zaveda sebe, se predvsem svet zaveda sebe in se duh, Veliki drugi, zaveda sebe.

Ena in dva (Yi Yi, Edward Yang, 2000)

Obstajajo filmi, ki se ne sprenevedajo o naravi sveta in tega, kar imamo ljudje med seboj. Odkrito raziskujejo ljudi in svet ter ugotavljajo, kaj bi se moralo zgoditi, da bi bil svet resnično boljši in drugačen.

Začetna ideja: filmi se med sabo pogovarjajo (tako kot je nekoč pripomnil Umberto Eco, ko je govoril o knjigah). S filmom Teci, Lola, teci se pogovarjata vsaj še dva filma, ki si ju bomo ogledali v nadaljevanju. Prvi je Skrivnostni primer Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button, David Fincher, 2008), drugi pa dokumentarni film Skrivno življenje kaosa (The Secret life of chaos, Nic Stacey, 2010).