Maleficent (Robert Stromberg, 2014) je naslov izvrstnega Disneyjevega filma; ta gledalcem že uvodoma postreže z gesto, ki je v vsakdanjem življenju ljudi vse prej kot pogosta: zgodbo o Trnuljčici postavi na začetek in razmišlja, zakaj bi bila lahko dobra vila, tudi potem ko prejme posebno darilo, poljub prave ljubezni, zlohotnica. Film nam namreč zastavi preprosto vprašanje: Kako je lahko živo bitje, ki zmore poljub prave ljubezni, zlohotno? Odgovor na vprašanje je kajpak tako rekoč na dlani.
Potepuh (The Rover, David Michôd, 2014)
Medtem ko mainstream ekonomisti in politiki neutrudno, z energijo, ki marsikoga navdušuje, in brez odmora mečejo navadnim smrtnikom pesek v oči in jim enako zavzeto prodajajo meglo, brezsramno trdeč, da se bo globalni kapitalizem vnovič kot feniks dvignil v višave in bodo zaradi tega vsi ljudje zopet srečni, ker bodo lahko že v kratkem še boljši potrošniki in še bolj učinkoviti delavci, resni ljudje, med katerimi so tudi nekateri režiserji, razmišljajo o veliki depresiji, v kateri v resnici živimo in bomo živeli še naprej, ter o posledicah katastrofe, ki se imenuje globalni gospodarski zlom. Film The Rover se prične deset let po njem, kar pomeni, da se niti ne sprašuje, ali do njega lahko pride ali ne, saj ga sprejme kot golo dejstvo ter ga suhoparno zabeleži, medtem ko že vstopamo v puščavski pesek.
Danes imam predavanje v Trubarjevi hiši. V sklopu predavanj s skupnim naslovom Kratka šola vzgajanja pogleda bom razmišljal, zakaj izjava Film mi je všeč/Film mi ni všeč ne pove ničesar o filmu, saj pove le nekaj o gledalcu. Filmsko pismen gledalec je namreč sposoben reči: Film mi ni všeč, vem pa, da je dober, zato ker ... Teza, ki jo bom zagovarjale, je: vselej obstaja vsaj še en (nov, drugačen) pogled. Sprehodil se bom skozi tri dobre dokumentarne filme: À propos de Nice (Jean Vigo, 1930); A British Picture: Portrait of an Enfant Terrible (Ken Russell, 1989); Berlin: Die Sinfonie der Grossstadt (Walter Ruttmann, 1927).
Pogosto zasledimo oceno, da so Malickovi filmi filozofski, to pa je lahko tudi izkušnja slehernega gledalca. Njegov meditativni, razmišljujoči pristop k temam, ki se jih loteva. Spraševanja, ki so največkrat v jedru njegovih filmov (bolj gre za vprašanja, ki tudi na koncu filma ostajajo odprta, kot da bi režiser ponujal nekakšne dokončne odgovore nanje), že sama po sebi ustvarjajo kontemplativno, razmišljujoče vzdušje. K temu se dodajo še podobe, ki so večpomenske, večplastne in vsebujejo detajle, zaradi katerih jih ni mogoče enoznačno opisovati oz. jim pripisati enega samega pomena. Podoba in glas v filmu delujeta vzporedno, čeprav je učinek pogosto ta, da podoba ne pojasnjuje tega, kar je povedano, ali obratno, temveč se obe razsežnosti filma dopolnjujeta tako, da tvorita kompleksno celoto.
Sacco in Vanzetti (Sacco e Vanzetti, Giuliano Montaldo, 1971)
Obstajajo trenutki avtentičnega življenja; obstajajo avtentični trenutki življenja.
Duh leta '45 (The Spirit of '45, Ken Loach, 2013)
Angleški režiser Ken Loach se ni lotil nostalgičnega vračanja v obdobje tik po drugi svetovni vojni, kot bi kdo utegnil pomisliti, izhajajoč iz lastnega udobja in miselne lenobe, saj se je lotil nečesa neprimerno pomembnejšega in radikalnejšega, kajti dokument, ki nam ga končno ponudi v razmislek, nastane na podlagi duha, ki ima vse univerzalne razsežnosti, o katerih je kdorkoli kdajkoli resno razmišljal, pa naj bodo Platon, Hegel ali vsi drugi, vključno z Marxom, zato je ogled filma nadvse zahtevna in resna naloga, saj se vrača v preteklost natanko zato, da bi nas spomnil, kaj vse smo že imeli na voljo, a smo se preveč zlahka in brez boja obrnili v drugo smer, ker smo bili naivni in nevedni, brezbrižni in preveč zaverovani vase, danes pa na lastni koži prenašamo učinke obrata, ki se kažejo predvsem v velikanskih razlikah med ljudmi, v nepravičnostih brez primere in celo v suženjskem delu, ki je večjih razsežnosti, kot je bilo kdajkoli v zgodovini.
Sol zemlje (Salt of the Earth, Herbert Biberman, 1954)
Za človeka s povečevalnim steklom je Svet novost, zapiše Bachelard. Morda bi lahko dodali, da je svet zanj vselej Novost, ki je daleč onkraj oglaševalskega vedno nekaj novega. In kdo je sol zemlje? Delavec.
Komu pripada svet? (Kuhle Wampe oder: Wem gehört die Welt?, Slatan Dudow, 1932)
Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je kajpak na dlani: svet pripada ljudem, ki imajo denar. Ti namreč lahko vplivajo na vse, lahko delajo, kar hočejo, in ljudje brez denarja so pred njimi povsem nagi oziroma nemočni. Bolgarski režiser Slatan Dudow ponuja nekoliko drugačen odgovor.
V naslednjih tednih bom pisal o filmih in o filmski teoriji. Trenutno me ne zanima, kaj je rekla Alenka in kaj ji je odgovoril JJ. Dovolj sem tudi star, da lahko naredim seznam filmov. In sem ga. To ni seznam najboljših, najbolj donosnih, najbolj popularnih filmov. Vse to me ne zanima. Je preprosto seznam. Na njem so filmi, ki so dobri za dušo; to so filmi, ki navdušijo, kar pomeni, da sprožijo veselje, okrepijo voljo in pripravljenost za kreativno delo. Torej si jih je dobro ogledati.