Pred pisanjem recenzije je obstajala želja po združitvi treh konceptov: seksualnosti, odvisnosti in sramote. Ideja se je relativno hitro realizirala, pa tudi iztrošila v naslednji povedi: Freudove Tri razprave o seksualnosti mi pri razlaganju Brandonove odvisnosti niso kaj dosti pomagale ... in to je sramota. Šalo na stran, pa vendar: kaj je sramota Sramote in o kateri odvisnosti nam pripoveduje film oziroma njegova intertekstualnost? Ali sramoto čuti Brandon oziroma ali bi jo moral čutiti? Se prepletenost seksualnosti, sramote in odvisnosti skriva v McQueenovem razmerju do Fassbenderja? Ta namreč je in bo v glavnih vlogah nastopil v vseh dosedanjih režiserjevih filmih (Lakota (2008), Sramota (2011), Twelve Years a Slave (2013)), McQueen sam pa je o Fassbenderju dejal: “There’s nothing else like him, for me at least, Fassbender. There’s a femininity to him, a fragility, which is so beautiful in a way that it speaks.”1
Neznanec (Unknown, Jaume Collet-Serra, 2011)
Identiteta človeškega bitja je daleč od kake samoumevnosti. Tako slavljeni moderni Ego ali Jaz na primer nima nobene vsebine in nobene vnaprej določljive identitete. Descartesu je bilo to popolnoma jasno. In da prebiva znotraj človeka še eno bitje, Subjekt namreč, je tudi jasno. Torej nikakor ne moremo reči, da je Jaz identičen s seboj in da ve, kdo ali kaj je.
Želve lahko letijo (Lakposhtha parvaz mikonand, Bahman Ghobadi, 2004)
Nekateri filmi so taki, da jih ne moremo uvrstiti v nobeno rubrike. O njih ne moremo napisati nobene učene razlage, ne moremo povedati svojega mnenja, ker ga preprosto ne moremo imeti. To so namreč filmi, ki nam vzamejo čisto vse, zato na koncu ostanemo goli, osramočeni in brez besed.
Koža, v kateri živim (Pedro Almodóvar, La piel que habito, 2011)
Morda je naslov filma, ki ga je režiral španski velemojster, danes pomembnejši, kot si sprva predstavljamo, kajti vsak od nas mora živeti natanko v svoji koži in vsakdo sledi svojim željam, čeprav ni nujno, da obenem ve, kakšna je narava želje in kaj pomeni živeti v svoji koži, ki nikakor ni zgolj empirična.
Jane Eyre (Cary Fukunaga, 2011)
Človek ne osvobaja samega sebe, če je na primer ujet. Osvobaja samo svobodo, svojo zmožnost za svobodo. Ali še natančneje: z njegovo pomočjo se osvobaja sama svoboda ali eksistenca. Razloček je pomemben, kajti večina ljudi verjame, da je svoboda lastnost, zmožnost ali sposobnost človeškega bitja, da dela, kar hoče.
Hudič (L'adversaire, Nicole Garcia, 2002)
Največji čudež človekovega razumevanja sveta je, da svet sploh je. Ne gre zgolj za to, da človek verjame v njegov obstoj; gre za to, da svet dejansko obstaja, čeprav je njegov obstoj tako nenavaden, da se na njegovo nenavadnost nikakor ne moremo navaditi.
1. GRAN TORINO: O prijateljstvu in svetu idej
Bilo je nekoč v Anatoliji (Bir zamanlar Anadolu'da, Nuri Bilge Ceylan, 2011)
Eden najboljših filmov leta 2011 je turški film z zgornjim naslovom.
V teh temnih časih si zares težko predstavljamo, da je mogoče na film spraviti tako kompleksno dogajanje, saj obstaja resna nevarnost, da takega filma ne bi nihče hotel gledati, češ da je premalo napet, dinamičen in da je v njem premalo akcije.
Živeti (Huozhe, Yimou Zhang, 1994)
Pred ogledom filma s pomenljivim naslovom Živeti je dobro pomisliti na Freudovo spoznanje, kako pomemben je za čisto vsakega človeka prepad med njegovim ali njenim vsakdanjim življenjem in simbolnimi identitetami, ki jih ima vsakdo (vsakdo je kaj od tega: sin, oče, mati, prijatelj, žena, mož, hčerka, dedek, šef, direktor, profesor …). Natanko v tej perspektivi moramo razumeti slavno psihoanalitično sintagmo simbolna kastracija. Ali na kratko: vsakdo je simbolno kastriran; Freud ni nikoli rekel, da so kastrirane samo ženske in da je kastracija vezane na kake telesne organe.
Hanna (Joe Wright, 2011)
Človek ne more biti pripravljen na eksistenco, ki ga zato vedno znova preseneti. Nujno je tako; v tem je nenavadna in paradoksna določenost, najtesneje prepletena z idejo in prakso svobode.
Erik: Trudil sem se, da bi te pripravil.
Hanna: Na tole me nisi.