QUENTIN TARANTINO: NASILJE/SILOVITOST PODOBE[1]
Raziskave so pokazale, da televizijski gledalec v eni sami uri gledanja filmov in oddaj vidi povprečno 7 prizorov nasilja.[2] Če pomislite, koliko časa dnevno preživite ob gledanju TV vsebin, lahko hitro ugotovite, koliko nasilnih prizorov ste videli, odkar ste del TV publike. Ob tem se zastavlja nekaj vprašanj. Kako ti prizori delujejo na nas? Če vemo, da so prizori pogosto prirejeni tako, da poskušajo fascinirati, ugajati, pa tudi zabavati, kakšen odnos do nasilja se pri tem oblikuje? Kako gledamo takšne prizore in kako ti vplivajo na naš odnos do pojavov nasilja v vsakdanjem življenju?
Moj oče in moj sin (Babam ve oglum, Çagan Irmak, 2005)
Ta film morate preprosto nujno videti, preden umrete; ne smete oditi s tega sveta, če si ga niste privoščili. Film je namreč popoln v strogem pomenu besede, zato je tudi dober v najbolj žlahtnem pomenu.
Gospodarji časa (Les maîtres du temps, René Laloux, 1982)
Film razvija fenomenalno idejo: diferenca se upira celoti. Zaradi nje celota ni možna, kar pomeni, da sploh nikoli ni obstajala; obstaja lahko le kot iluzija, konstrukcija, narejena z namenom. Vselej se zato lahko sprašujemo, kakšen je namen tistega ali tistih, ki potrebujejo iluzijo celote.
Gattaca (Andrew Niccol, 1997)
JK je bil eden prvih ljudi, ki se je radikalno zavzemal za demokracijo in egalitarnost ljudi. Ni imel nobene lastnine, potikal se je med gobavimi ljudmi, ki so veljali za nečiste, in se jim ni hotel nihče niti približati, poleg tega je trdil, da to, kar naredimo najmanjšemu izmed ljudi, sočasno naredimo tudi bogu, kar pomeni, da pri njem dobesedno nihče ni privilegiran.
Fantastični planet (La planète sauvage, René Laloux, 1973)
Temeljno vprašanje filozofije danes, pravi Alain Badiou, je vprašanje razmerja med končnim in neskončnim. Ali natančneje rečeno: naša dolžnost je, da na nov način oblikujemo vprašanje ali problem, povezan z razmerji med končnim in neskončnim.
Nebeški otroci (Bacheha-Ye aseman, Majid Majidi, 1997)
Ob gledanju tega odličnega iranskega filma se vnovič spomnimo, kaj je o filmu in o tem, kako jih ustvariti, nekoč rekel Kurosawa: iz slabe ideje niti najboljši režiser ne more narediti dobrega filma.
Nevarna metoda (A Dangerous Method, David Cronenberg, 2011)
Psihoanaliza se je rodila ne le kot nova paradigma, ena med mnogimi, temveč kot povsem nov svet. V filmu je zato osrednji trenutek tisti, ko reče Freud Jungu, da je sam kakor Kolumb, ki je pristal na novi celini, o kateri lahko trenutno reče le to, da obstaja. Celino bo namreč šele treba temeljito raziskati, za raziskovanje pa bodo potrebni pogumni raziskovalci.
Sir Charles Chaplin in učenci 1. b razreda devetletke. Srečanje. Chaplin bi bil danes star 119 let. Tudi zaradi tega dejstva je zbudil pozornost. »Kako so filme delali nekdaj?«[1] To vprašanje odpira časovno dimenzijo, ki je v sodobni filmski produkciji, ki jo spremlja današnji »gledalec za zabavo«, domala odsotna: sodobni »komercialni film« (film, katerega poglavitni cilj je pritegniti čimveč ljudi, saj množičnost zanj pomeni dobiček na trgu) tekmuje s sedanjostjo, medtem ko nam delček filmske zgodovine odpira preteklost, ki je vselej na tem, da postane naša. O tem priča moja izkušnja gledanja-branja Chaplina s šest- in sedemletniki v oddelku podaljšanega bivanja. Prvo srečanje je bilo s filmom Deček (The Kid, 1921). »Zakaj nihče nič ne reče?« [Govoreče podobe, ki ne molčijo.] Edini, ki govorim, sem jaz, ki učencem berem napise na zaslonu. Vendar je tukaj tudi glasba. Prisluhnimo ji. Napisal jo je Chaplin sam. To nikakor ni nepomembno (vsaj za prvošolce ni nepomembno) – ob enem naslednjih srečanj, je bilo to prvo vprašanje neke deklice: »Ali je tudi tokrat glasbo napisal Chaplin?«
Vsak otrok je poseben (Taare Zameen Par, Aamir Khan, 2007)
Ta film je naredil nekdo, ki ima zelo rad otroke; tak je bil prvi spontani vzklik ob gledanju. Ob njem se zato ne moremo sprenevedati. Ne moremo prodajati megle o otrocih s posebnimi potrebami, za katere je treba posebej skrbeti, in o otrocih, ki nimajo posebnih potreb in za katere ni treba posebej skrbeti. Vsak otrok je namreč poseben.
Arrietti in njen skrivni svet (Kari-gurashi no Arrietti, Hiromasa Yonebayashi, 2010)
Za risanko in za nas, gledalce, je zelo pomembno, da živi Arrietti z očetom in babico v skrivnem svetu.