Podrobnosti

Objavil(a) Za misli

Ustvarjeno 24 Junij 2013

Zadetkov: 5823

Gospa Bratušek & družba že nekaj časa loščijo slovenske barve pred Brusljem, resno braniti jih niti ne mislijo. Kdor je od začetka pričakoval, da bo kaj drugače, je seveda naiven. Ko se je sestavljala trenutna vlada, sem to doživljal najbrž precej podobno kot večina ljudi v Sloveniji - kot golo formalnost, brez vsake nove vsebine. Razlike so seveda le stilske. Malce manj arogance in navidezno manj zamaščenih ušes, pač manj stilskih značilnosti janševanja, to pa je tudi vse.

Podrobnosti

Objavil(a) Mare Štempihar

Ustvarjeno 27 Maj 2013

Zadetkov: 6318

To the wonder, Terrence Malick, 2012.

Kaj je ta 'čudež', proti kateremu gre nekdo? In kdo je, ki naj bi šel proti čudežu? Ali je približevanje čudežu, za katerega tu gre, ali pa je to čakanje nanj – da se bo čudež zgodil, da bo dogodek (kot čudež) prišel do čakajočih? Ali se čudež zgodi (zgolj) tistim, ki ga čakajo, ali pa pride nepričakovano, kot strela z jasnega, ne da bi ga sploh lahko pričakovali? In ali je sploh mogoče biti/eksistirati ne da bi bila naša eksistenca pričakovanje čudeža.

Film Terrenca Malicka je izraz ali ekspresija izkustva, ki ga porajajo takšna vprašanja. Našo pozornost usmerja k nečemu (Drugemu): je usmeritev/oblikovanje/preobražanje pozornosti ali pogleda in želje, ki je na delu v pogledu – zaradi filma smo v zadržanosti, ki je pozornost kot nasprotje neprizadetosti, površnosti, nonšalanci, neodgovornosti. Izkustvo, za katerega gre, seveda ni isto kot ena izmed tisočih trivialnih stvari, ki se človeku zgodijo vsak dan – film ni izpovedovanje tega. Film se zanima za tisto Drugo.

Film T. Malicka je narejen kot tok, kolekcija fragmentov časa, katerih vsak se razpira in ponuja neko izkustvo, dovoljuje nam dostop do nečesa, kar znotraj vsakdanjih eksistenc pogosto ostaja nevidno, celo nezaznavno – trenutek postaja čisto trajanje, osvobojeno pritiska hitenja »naprej«, »k cilju«, tistega »še toliko stvari me čaka, nimam časa«, zaradi katerih so trenutki sploščeni, njihovo sosledje pa ustvarja vtis togega trajanja in pustosti. Dejstvo, da se trenutki življenja v vsakdanjem življenju pogosto spremenijo v nekaj pustega, izhaja ravno iz te zapore: trenutki so namreč (možnosti) trajanja, ki se lahko razvijejo (svetovi, ki so v človeku in ki tvorijo človekovo dušo, kot bi rekel Proust) – in kolikor se ne, okamenijo kot drobci brez smisla in pomena, svetovi, ki ostanejo zaprti in nedostopni. Prav v to razsežnost naših eksistenc nas povabi Malickov film.

Vstopamo v dogodke ali singularnosti kot odpiranja ali odprtosti tistemu, kar prihaja: prihodnosti kot à venir - z izrazom Jacquesa Derridaja. Prihodnosti, ki ni zgolj nekakšno mehansko nadaljevanje sedanjosti, ampak je natanko ta odprtost – prihod kot obljuba, zaradi katere se sedanjost ne more skleniti v pričakovanju reproduciranja ali reciklaže enakega. Prihodnost kot prihod tistega, kar vselej šele pride, ali nedoločenost, nedoločljivost eksistence.[1]

Izkustvo, v katerem je trenutek doživljan kot to vztrajanje v singularnosti časa oziroma njegovi odprtosti, nedoločljivosti biti (aeternitas, kot je izkustvo poimenoval Spinoza, za katerega je takšno trajanje-vztrajanje sinonim za dogodek, ki nima mesta v nekakšnem onstranstvu, nekoč po smrti, temveč je takšen odnos do časa tukaj ali po-stajanja). Film je narejen iz dogodkov, ki so včasih izjave, drugič podobe in glasba, pisma ljubimcev in meditacije o Drugem … Ta sam deluje kot nekaj čudežnega. Čudež je kot nepričakovan, nepojasnljiv – ne pa tudi nemisljiv. Ostati mora nepričakovan, kot presenečenje tudi za tiste, ki ga pričakujejo (K čudežu deluje kot presenečenje tudi za gledalca, ki pozna nekatere druge Malickove filme, npr. Drevo življenja ali Tanka rdeča linija). Čudeža torej ni mogoče pričakovati, razen kolikor pričakujemo nepričakovano. Skozi film – ko vstopimo vanj – se učimo živeti v pričakovanju nepričakovanega ali v Odprtosti.

Ko gre za čudežno, ni ničesar (več), kar bi bilo treba pojasnjevati – še najmanj s kakšno znanstveno metodo, ki naj pokaže, za kar naj bi tukaj »zares« šlo. Podobno je v branju in poslušanju pravljic: te pač niso narejene za to, da bi jih popravljali s kakšno razlago, jih nadomestili z drugimi, boljšimi ali »bolj pravimi« pojasnili ipd. Obstaja vprašanje, nizanje vprašanj, na katere film ne odgovarja. Vprašanja niso namenjena temu, da nanje (refleksno in papagajsko) odgovarjamo. Navajeni smo, da na vprašanja v vsakdanjem življenju zlasti odgovarjamo, in sicer tako, da odgovori vprašanja, ki jim domnevno ustrezajo, odpravljajo in nadaljnje spraševanje naredijo nekako odveč, zaradi česar se horizonti mišljenja zapirajo, ideje pa so vedno bolj nadomeščene z mnenji (problem poneumljanja, ki ni brez povezave s procesom vzgoje in izobraževanja[2]).

Zastavljanje vprašanj je namreč nekaj čisto drugega: življenja ali ek-sistenca je za človeka vselej vprašanje, kot je pokazal v svojih delih Martin Heidegger (čigar filozofijo režiser filma K čudežu nedvomno dobro pozna). Eksistenca je namreč čisto posebno vprašanje, takšno, ki na novo postavi razmerje med vprašanji in odgovori (če obstaja posebnost-čudežnost človekovega življenja, potem je natanko v tem, da eksistence, za katero je zmožen človek, ni mogoče skrčiti na življenje kot neko biološko danost). Človek je zmožen za eksistenco (odprtost biti, v kateri so trenutki, ki jih upodablja film). Odgovor na vprašanje eksistence je namreč eksistenca sama oziroma neki poseben način le-te.

Film, kakršen je K čudežu, nas uči živeti.[3] Čeprav v njem ne manjka žalostnih in melanholičnih trenutkov, je mogoče izkusiti željo živeti tako, kot vidimo živeti v filmu. Življenje se živi, kot intenzivnost (biti), v njegovem jedru pa je ljubezen. To je tudi meditacija ali poglobljeno premišljevanje o njej in o pogojih tega, kar je bistveno za eksistenco kot odprtost in odgovornost.

Derrida nadaljuje in pravi tole: »Concerning the name, the desire of God which can coexist with the lack of belief in any determinate God […]« (ibid., 69). Meditacije v filmu se naslavljajo na Drugega, ki ni imenovan. Želja, ki je v odnosu do Drugega in ki soobstaja z dvomom, z odsotnostjo verjetja v kateregakoli določenega, določljivega boga. Zato bi bilo prehitro reči, da je film religiozni nagovor ali apoteoza (krščanskega) Boga. V njem je namreč govora predvsem o neki dolžnosti, ki je povezana z zmožnostjo ljubiti. Slišimo namreč reči, da je ljubezen dolžnost. »Ti boš ljubil,« kot naj bi Kristus sporočal svojim učencem. Dolžnost ljubiti, je jedro eksistence, odgovor na to dolžnost naredi človeka za odgovorno, etično in duhovno bitje. Ta pa zopet ni brez povezave z gostoljubnostjo.

Filozof razmišlja o brezpogojnem gostoljubju.[4] Izkušnja čudežnega se najbolj darežljivo daje prav v ljubezni: ljubezen do Drugega se zgodi takrat, ko Drugi pride nepričakovano, potrka na moja vrata, ljubim takrat, ko Drugega ne sprašujem po njegovi identiteti, ko ji/mu ne postavljam pogojev, pod katerimi jo/ga bom pripravljen ljubiti. Izjava »ljubim te« je tudi trenutek, v katerem nastopi preizkus tega, ali bo nekdo (ta, ki mu je bila namenjena) pripravljen odgovoriti in sprejeti dolžnost ljubezni. Film prav na tistem mestu, ko ženska izreče svojemu ljubimcu »ljubim te«, dobi še posebej žalosten prizvok: ljubezenska izjava je lahko tudi brez odgovora, drugi ostane zaprt zanjo.

Absolutno ali brezpogojno gostoljubje se (vsakdanji zavesti) zdi nemožno, še doda Derrida. Vendar to nemožno ni nekaj nemogočega, ampak je neka aporija. V aporiji pa se volja do eksistiranja oziroma vztrajanja še najbolje izrazi. Ko ni nobene gotovosti, da se bo vse razvilo v skladu s predvidevanji in pričakovanji, ko smo lahko celo v slepi ulici in ne vemo, kako nadaljevati, ali pa se zdi, da za nadaljevanje ni več moči … - takrat se ponudi tudi možnost za odločanje (za od-ločitev, ki se vselej dogaja v nekem praznem prostoru, v neki še ne odločenosti, v neki ločenosti-od, in je pogoj sleherne novosti). Kot takšna je aporija možnost nemožnega.

Zdravemu razumu se zdi, da do Drugega ne moremo biti v odnosu absolutne gostoljubnosti - ga sprejemati brezpogojno, v čisti odprtosti. Ko sprejmemo dolžnost ljubiti, stvari nenadoma postanejo povsem drugačne. Kar se je še pred tem zdelo nemožno, postaja možno.

V tem je čudežnost eksistence, o kateri razmišlja film Terrenca Malicka.

Podrobnosti

Objavil(a) Mare Štempihar

Ustvarjeno 28 Marec 2013

Zadetkov: 5049

K filmu Zadnji dnevi Sophie Scholl (režija: Marc Rothemund)

Problem zla je problem, s katerim se srečujemo v vsakdanjem življenju. Prikazan je v zgodbi posameznikov, ki se znajdejo v političnem režimu, ki temelji na propagandi, ustrahovanju in fanatizmu. Posamezniki – v ospredju sta zlasti Sophie in Hans Scholl – so se v nacistični Nemčiji organizirali v odporniško skupino Bela vrtnica. Njihovo delovanje je temeljilo zlasti na boju z besedo zoper režim, ki je po besedah Sophie in Hansa vodil v propad in uničenje. To, kar je večina ljudi (zlasti še po bitki pri Stalingradu leta 1943) potihoma že vedela – in ključni poudarek je ravno na tem, da so se ljudje večinoma že zavedali tega, vendar pa je ostalo njihovo vedenje bolj ali manj neizraženo, nihče razen redkih posameznikov si imel dovolj poguma, da bi to povedal na glas. Zavest o zlu sama namreč še ni nujno tudi povod za delovanje. Obstaja sicer neko upanje, ki ga Sophie izrazi v priporu: ko bodo študentje in drugi udeleženci sodne obravnave izvedeli za njihove ideje, se bodo nedvomno uprli. To se sicer ni zgodilo, večina je ostala tiho tudi po tem, ko je bilo že jasno, da Sophie in njeni somišljeniki ne bodo doživeli pravične obravnave na sodišču. O tem priča tudi pogled Sophie proti zbrani publiki, ko jo peljejo iz dvorane po tem, ko je bila izrečena smrtna obsodba zanjo, za njenega brata in njunega prijatelja in sodelavca. Ljudje stojijo in s svojo tišino omogočajo, da se bo zgodilo to, kar je odredilo sodišče. Ljudje so bili nagovorjeni, izvedeli so, za kaj je šlo obtoženim, pa vendar niso storili ničesar, s čimer bi se pridružili odporu. Kako je to mogoče? Kako bi ljudje morali ravnati?

Lahko bi sicer rekli, da so ubogali zakon. Toda ali je to vselej pravilno? Zamislite si sebe, ki ste priče takšnemu dogodku. Živite v režimu, ki ga obvladujejo militantni in agresivni ljudje, ki ljudstvo vodijo v vojno in zatirajo vsako možnost svobodnega življenja. Svoboda vesti in javnega besedovanja sta prepovedani. Ljudje, ki kritično razmišljajo so preganjani. Kako bi se odločali v takšnih razmerah? Čemu bi dajali prednost?

O etiki razmišljamo zlasti takrat, ko se znajdemo v neki dilemi. Naj damo prednost skrbi za svoje lastno dobro pred vsem drugim? Človek se sicer običajno morda ne srečuje s tako skrajnimi situacijami, kot je bila pokazana v filmu. Toda vprašanje zadeva vse nas. Sophie je imela možnost: poskusiti preživeti v svetu, ki mu vladajo načela, s katerimi se sama sicer ni strinjala, pa vendar bi bilo odkrito nasprotovanje zastopnikom oblasti, ki so ta načela vzdrževali in jih postavili na mesto državnih zakonov in družbenih pravil, preveč tvegano. Ljudje pogosto razmišljamo na ta način. Nekaj se nam sicer ne zdi prav, toda misliti moramo tudi na svoje lastno dobro in se izogibati tveganju, da bi nato lahko še naprej kolikor toliko dobro živeli. Zato ni redek pojav, da človek ostane tiho, tudi takrat, ko se z nečem ne more strinjati.

Je prav, da dajemo ljudje vselej prednost svojim lastnim interesom ali pa bi morali včasih glasno izražati svoje nestrinjanje, četudi bi to pomenilo, da bi se izpostavili in bi bili morda v očeh (nekaterih) drugih – nemara še zlasti tistih, ki so zainteresirani za to, da se vzpostavljeno stanje ohranja – videti kot nekdo, ki po nepotrebnem dela zdrahe? Katero vedenje ljudi je po vašem mnenju bolj običajno ali pogostejše: prvo ali drugo? Je ravnanje, ki ga prepoznavate kot pogostejše, tudi pravilno?

Sophie bi torej lahko živela svoje zasebno življenje in se ne bi »vtikala« v zadeve politične narave. Toda odloči se drugače. Kako ste vi razumeli njeno odločitev? V imenu česa se je upirala? Kaj so zastopali Sophie in njeni prijatelji, združeni v skupini Bela vrtnica?

Njeno razmišljanje se zdi blizu tudi naslednji ideji. Če človek v resnici hoče delovati za svoje dobro, potem nikakor ne bi smel biti brezbrižen do tega, kar se dogaja v družbi, v kateri živi in katere del je. Ne bi smel biti brezbrižen, če je del večinskega prebivalstva, ki zatira in izganja manjšine in jih obravnava kot manjvredne ljudi. Če v resnici hoče dobro sebi, potem ne bi smel biti nikoli na strani tiranov, krvnikov človeštva in zatiralcev svobode in vesti. – Kaj menite o tem?

V filmu smo priče tudi naslednjemu dialogu. Zasliševalec Mohr reče Sophie, da je njegova naloga zlasti ta, da zagotovi, da bodo ljudje ubogali zakon. In če ugotovi, da ljudje tega ne počnejo, mora poskrbeti, da bodo ustrezno kaznovani. Ker če ni zakona, na kaj bi se tedaj sploh še lahko zanesli? Sophiejin odgovor se zdi nadvse preprost. Človek se vedno lahko zanese na svojo vest. Ta je tista, ki mu pove, kaj je prav in kaj narobe in zakoni bi morali biti napisani tako, da bi bili v skladu vestjo, ne pa obrnjeno (ko naj bi se morala človekova vest prilagajati zakonom neke družbe). – Kako vi razumete te ideje? Kaj vam pomeni, če rečemo, da ima človek vest (ki je celo nad zakoni in pravili neke družbe oziroma je tisti temelj, na katerem bi morale stati naše odločitve)?

Zadnje besede Hansa Scholla so bile: »Živela svoboda!« - Kakšen pomen imajo Hansove besede za vas?

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 01 Marec 2013

Zadetkov: 4948

Pogumna (Brave, Mark Andrews, Brenda Chapman, Steve Purcell, 2012)

Princesa Merida je še zelo mlada, vendar je že trdno odločena, da bo šla skozi življenje po svoji poti. Odločitev je preprosta in v nekem smislu celo trivialna, saj človek ne more hoditi po poti koga drugega. Ali pa ni tako preprosto.

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 27 Februar 2013

Zadetkov: 4351

Gospodar (The Master, Paul Thomas Anderson, 2012)

Lars von Trier je v filmu Idioti (Idioterne, 1998) raziskoval nenavadno željo ljudi, da se znebijo vseh spon, da premagajo vse ovire, ki jim domnevno preprečujejo popolno svobodo, ter tako odkrijejo svoje notranje avtentično naravno bistvo in ga seveda izrazijo, saj naj bi bilo tako v naravi stvari. Izkaže se, da je zamisel o takem vedenju in delovanju povsem fantazmatska in da je v sodobnem svetu na poseben način povezana z načinom, kako deluje ideologija, ki jih drži v železnem prijemu natanko s pomočjo takih fantazem o osvobajanju. Bolj ko se torej osvobajajo, bolj so ujeti v novem duhu kapitalizma, ne da bi se tega sploh zavedali.

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 25 Februar 2013

Zadetkov: 4247

Barbara (Christian Petzold, 2012)

Film Barbara moramo gledati skupaj s filmom Kozmopolis (Cosmopolis, David Cronenberg, 2012). Zakaj?

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 21 Januar 2013

Zadetkov: 5154

Cloud Atlas (Tom Tykwer, Andy Wachowski, Lana Wachowski, 2012)

Matrica iz leta 1999 je dobila izvrstno nadaljevanje. Mislim na čas, ki je medtem minil, pa tudi na nove ideje, ki so se rodile. Omenim jih le nekaj, ker je prostor omejen. Pa tudi sicer.

Podrobnosti

Objavil(a) Mare Štempihar

Ustvarjeno 07 December 2012

Zadetkov: 5014

(K filmu Bamako malijskega režiserja Abderrahmaneja Sissaka (leto nastanka: 2006).)

Globalizacija ustvarja obrobja, na katerih živi veliko ljudi. Ti nimajo dostopa niti do najosnovnejših dobrin za življenje. Če človek v afriški državi, kakršna je Mali, zboli, bo najverjetneje umrl, saj nima denarja, da bi plačal zdravnika. Če zdravnika in zdravil ne more plačati, potem nima dostopa do tega, kar naj bi bilo javno, obče dobro. Globalizacija prinaša privatizacijo tega, kar naj bi bila javna sfera. Afriške države pa ne trpijo zaradi svoje revščine, kot pove ena izmed prič na sodišču, ampak zaradi svojega bogastva. To je premamilo evropske države in jih še vedno mami, skupaj z multinacionalkami in državami, ki sestavljajo ZDA. V preteklih desetletjih in stoletjih so prišle na afriško ozemlje in si preprosto vzele, kar so hotele : afriške države so postale »kolonije«. Ko so se »osamosvojile«, so bile obubožane, zato so jim »radodarne« države bogatega zahoda (k bogastvu le-tega so močno prispevale prav afriške »kolonije«) dale posojila. Njihov namen je bil, da bi se afriške države lahko postavile na lastne noge. Vendar pa je bil resnični namen drugje: s posojilom so si afriške države nakopale dolg, ki jih bremeni še danes – natanko dolg je tisti, ki jih drži v podrejenosti zahodnim »demokracijam«. Dolg je namreč takšen, da ga ne morejo odplačati – čeprav je bil odplačan že davno tega, saj afriški možje in žene delajo, proizvajajo dobrine, ki jih sami niso deležni niti v drobcih. Sejejo, žanjejo, pridelujejo hrano, sami pa ostajajo lačni. Njihovi pridelki gredo v roke vse bolj bogatemu zahodu. Dolg pa se ne zmanjša niti za pičico.

Podrobnosti

Objavil(a) Jerneja Čater

Ustvarjeno 27 November 2012

Zadetkov: 7015

Ameriški zločin je naslov trpkega filma o nasilju, moralnosti ter brezbrižnosti. Le-ta je tudi izhodišče za naše razmišljanje.

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 23 November 2012

Zadetkov: 4754

Lovci na glave (Hodejegerne, Morten Tyldum, 2011)

Film Lovci na glave je zelo hiter, dinamičen, v takem ritmu pa ne popusti do konca. Vedno znova nas zato presenetijo obrati, ki jih nismo pričakovali, zato se gotovo ne dolgočasimo. A vse to za ta film niti ni pomembno.