Dušan Rutar
Psihologija v kapitalizmu
Živimo v reakcionarnih časih, v katerih pospešeno napadajo velika spoznanja in dosežke napornega intelektualnega dela iz preteklosti ter jih nadomeščajo s tehničnim znanjem, s tržnimi produkti, ki jih je mogoče uporabiti hitro in na enostaven način, z lahko predstavljivimi prijemi za delo na sebi, ki jih je mogoče uporabiti kadarkoli in kjerkoli, vse skupaj pa naddoloča moralistični nauk, da potrebujejo ljudje tukaj in sedaj strokovne nasvete, kako bolj kakovostno živeti. Misel tako udomačujejo in skušajo prikazati kot nekaj prijaznega, zlahka prebavljivega in namenjenega trgu po principu za vsakega nekaj.
Usoda psihoanalize je neposreden izraz zatona intelektualnega dela v zadnjih desetletjih po Lacanovi smrti. Danes večina ljudi misli, da je psihoanaliza: del psihologije osebnosti; tehnika za delo na sebi; vrsta psihoterapije; alternativa psihiatriji, ki ji tako ali tako grozi, da jo bo posrkala biologija; ubogi pastorek nevrologije in kognitivne znanosti. Vzporedno lahko spremljamo splošne napade na intelektualno delo in kreativno raziskovanje, katerih nosilci in zastopniki pred našimi očmi spreminjajo humanistično misel s psihologijo vred v deklo kapitalizma, pljuvajo po Marxu, češ da je bil totalitaren, napadajo Darwina, zlasti v Ameriki, kot da je garjav pes, nekateri postavljajo pod vprašaj celo Einsteinova odkritja.
Kapitalizem s prijaznim obrazom tako spreminja ljudi v srečne sužnje, potiska psihoanalizo kot teorijo subjekta na smetišče, obenem pa nagovarja ljudi, naj ne mislijo, češ da je smisel življenja ležanje na plaži, potrošništvo, komuniciranje, delo na sebi, učenje socialnih veščin ter dodajanje vrednosti.
Danes nas moderna intelektualna misel potrebuje bolj kot kadarkoli, kajti če v tem boju izgubimo, bo izgubila tudi civilizacija.