Sodobni koncepti šolanja poudarjajo nekaj drugega, a je vprašanje, če se načrtovalci politik zanje sploh lahko zmenijo.
V knjigi, ki jo pravkar berem za potrebe ciklusa predavanj z naslovom Ranljive družbene skupine, sočutje in sodobne družbene razmere, njen naslov je zelo zgovoren: Ethics and Inclusive Education: Disability, Schooling and Justice (Roger Slee, Gordon Tait, Springer, 2022), je nanizanih veliko argumentov, kaj je dobra šola. Knjiga je del serije knjig, v katerih avtorji in avtorice razmišljajo o izzivih inkluzivnega izobraževanja kot strategije za izboljšanje pravičnosti ne le v izobraževanju, temveč povsod v družbenem polju.
Začetna ideja avtorjev knjige je spodbudna: Inkluzivno izobraževanje se nanaša na povečevanje dostopa, navzočnosti, sodelovanja in uspešnosti za vse otroke v soseski, v kateri živijo. Nobenega refleksa, da bi začeli govoriti o discipliniranju, digitaliziranju, preverjanju in ocenjevanju, še ni na vidiku. Koncept je jasen in preprost, razumljiv vsakomur.
Dolgoletne izkušnje, ki sem jih pridobil v šolskem polju in zunaj njega s srečevanji z otroki in njihovimi straši, obogatene s teoretskimi koncepti, mi dovoljujejo, da se uvodoma strinjam z avtorjema, ko zapišeta: Šolski sistem je vselej deloval kot kurilnica neenakosti.
Enako se strinjam, da načrtovanje inkluzivnega izobraževanja ne sme prezreti zgodovinskega dejstva, da šolanje nikoli ni bilo namenjeno vsem. Vselej se je krepil vtis, da je izključevanje racionalno oziroma razumno, da ne morejo vsi otroci postati uspešni, da ni treba, da so vsi vključeni.
Namesto sočutja še danes poudarjajo pomen ekonomskega in tehničnega žargona, s katerim opisujejo pogoje svobodne trgovine, pomen vselej dobre in koristne konkurence, produktivnosti, učinkovitosti in cene delovne sile, pa zahteve, ki jim ljudje z oviranostmi, hendikepirani ljudje, invalidi in drugi ne morejo ustreči, ker jih znotraj medicinskega modela hendikepa vselej pravočasno prepoznajo kot nosilce motenj, defektov, okvar, ovir, poškodb in nenormalnosti.
Vselej so tako zanikali pomen človekove osebnosti, medsebojnih odnosov, empatije in sočutja. Ni pričakovati, da bodo nadaljnje reforme šolskega sistema prinesle kaj od tega. Bolj verjetno je več istega, zavitega v novorek o potrebah po digitalizaciji, novih kompetencah, dodajanju vrednosti, tekmovalnosti, disciplini, ocenjevanju in ugotavljanju primernosti za ta ali oni poklic v kapitalistični družbi, ki kajpak nima alternative.
Zlasti učence in dijake s posebnimi potrebami, kot jih še vedno imenujejo, že dolgo kategorizirajo, presojajo in razvrščajo glede na pripisane sposobnosti, zmožnosti, skladno s spoznanji učinkovitega vodenja oziroma menedžmenta in učinkovite pedagogike.
Vendar znamo bolje.
Inkluzivno izobraževanje bi moralo predstavljati ne le v zgodovinski perspektivi, temveč tudi v moralni in etični perspektivi temelj vsake resne prenove šolskega sistema. Preprosto povedano, inkluzivno izobraževanje se nanaša na odstranjevanje ovir za izobraževanje in znotraj njega z namenom, da se povečajo dostopnost, zastopanost, možnosti sodelovanja in uspešnost vseh učencev (prav tam, str. 8).
Že zelo dolgo je jasno, kaj pomeni zapisano. Ni treba iznajti tople vode. Redne šole s to vključujočo usmeritvijo so najučinkovitejše sredstvo za boj proti diskriminatornim odnosom, za ustvarjanje gostoljubnih skupnosti, izgradnjo vključujoče družbe in doseganje izobraževanja za vse; poleg tega zagotavljajo učinkovito izobraževanje večine otrok ter izboljšujejo učinkovitost in navsezadnje stroškovno učinkovitost celotnega sistema. (UNESCO, 1994: viii in ix) (cit. po prav tam, str. 10).
Temelj šolske prenove zato ne more biti digitalizacija, pa morda še spremenjeni učni načrti in jedilniki učencev in dijakov, njen temelj bi morala biti vključujoča usmeritev, ki pa nikoli ni bila mišljena le kot usmeritev znotraj šol, temveč je bila vselej predvsem družbena. Reforma šolskega sistema brez družbene reforme je zato že vnaprej natanko to, kar sem zapisal uvodoma: več istega.